Kavarna DDT – četrtek, 22. februar 2018, ob 20.00 Vabljeni, da se nam pridružite na pogovornem večeru s Simono Solina homo S sapiens v četrtek, 22. februarja, ob 20. uri v kavarni Delavskega doma Trbovlje. Gost večera bo prof. dr. Tomaž Zwitter, ogledali pa si bomo tudi projekcijo Od slike do globine vesolja in do časovnega stroja. O gostu: Prof. dr. Tomaž Zwitter je slovenski astronom, profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, tudi predavatelj na drugih univerzah. Predava predmete Astronomska opazovanja, Astronomska spektroskopija, Astronomija. Njegovo raziskovalno področje je predvsem astronomska spektroskopija zvezd v krajevni Galaksiji, še posebej dvozvezdij. Je tudi član mednarodne astronomske zveze in velika znanstvena avtoriteta področja astronomije in astrofizike. Njegovo stališče je, da Zemljani nismo nič posebnega v vesolju, nismo enkratni in nismo neponovljivi. Vse civilizacije so bile z vesoljem bolj ali manj tesno povezane. Zvezde, planeti, vse, kar je nekje tam daleč, bolj ali manj nedostopno, je človeka že od nekdaj fasciniralo. Lahko bi rekli, da je astronomija naša najstarejša znanost. Vprašanja, kot kdo smo, od kod smo prišli, kam gremo, smo res sami v vesolju, so še vedno aktualna. Tomaž Zwitter pravi, da imamo Zemljani še 5 milijard let časa, preden bo Zemljo uničilo Sonce. Koliko je 5 milijard let? Takšen časovni razpon si človek težko predstavlja. Zagotovo si večina reče, da nas takrat sploh ne bo več na Zemlji. Vse več ljudi se zaveda, da smo pravzaprav sami sebi največja grožnja. S planetom in sami s seboj ne ravnamo ravno najbolje kljub vsemu znanju, ki ga naša civilizacija premore. Kam torej plujemo na naši lepi zeleno modri ladji Zemlja in kam bomo usmerili razvoj civilizacije? Kaj pa naša človečnost, odgovornost, empatija, duhovna rast in osebna zrelost? Je vse že od nekdaj zapisano v zvezdah, teh čudovitih prebivalkah vesolja? O projekciji Od slike do globine vesolja in do časovnega stroja Vesolje lahko opazujemo le iz našega Osončja, kljub temu pa slika ni “ploščata” – v zadnjih desetletjih, še posebej pa v zadnjih mesecih dobiva globino v prostoru, očiten je tudi razvoj in tako se kot s časovnim strojem lahko selimo milijone in milijarde let v preteklost in do neke mere v prihodnost. Take razmisleke na znanstveni osnovi lahko naredimo prvič doslej, zato se bomo dotaknili tudi širših vprašanj in med njimi, kako škodljiva sta človeška grabežljivost in napuh.