Predstavljajte si situacijo, da nenadoma oslepite. Ni teme, ampak močna bela svetloba. Nato oslepijo tudi vsi ljudje s katerimi ste bili v stiku. Slepota se nezadržno širi. Iz strahu pred slepoto vas in vse ostale oslepele zaprejo v zapuščeno psihiatrično bolnišnico. Okoli bolnišnice je vojska, ki ima navodila, da ustreli vsakega, ki bi želel pobegniti. Ostane pa en par oči, ki v svetu slepih vidi kaj se dogaja. Vidi grozovite prizore, ki se odvijajo pred vsemi. Kako ustvariti red, če nihče nima nadzora, (skoraj) nihče ne vidi kaj počnejo drugi? Kako biti miren, če si med "zdravimi" in te je strah, da boš oslepel? Jose Saramago je bil Portugalec, ki je leta 1998 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Eno njegovih najbolj znanih (in provokativnih) del, poleg Eseja o slepoti, je Evangelij po Jezusu Kristusu. "Mislim, da nismo oslepeli, mislim, da smo slepi, Slepci, ki vidijo, Slepci, ki kljub temu, da vidijo, ne vidijo."